Kad ju našli, ležala je pod pougljenim zidom stare hiše. Ožgana, trepetajoča, z očmi, v katerih ni ostalo nič razen strahu. Gasilci so mislili, da ne bo preživela. A Marley je preživela — kljub vsemu. Njena dlaka ni več sijala, njena tačka se je komaj premikala, in vendar, ko je veter prinesel vonj po dimu, ni zacvilila. Samo sedla je, spustila glavo, kot da se spominja.
Po nekaj tednih jo je posvojila veterinarka po imenu Anna. Majhna klinika na obrobju mesta, vonj po zdravilih in po kavi iz poceni aparata. Anna je govorila s psi kot z otroki, in Marley jo je poslušala — vedno pozorno, z rahlim nagibom glave, kot da razume vsako besedo.
— Močna si, — ji je rekla Anna. — Samo pozabi.
A Marley ni pozabila. Bala se je glasnih zvokov, senc, vonja po dimu. Ves čas se je skušala držati blizu ljudi — ne iz zaupanja, ampak iz potrebe. Kot da, če nekdo zraven diha, svet še obstaja.
Nekega dne so v kliniko pripeljali dečka. Tihega, z obvezano roko in pogledom, usmerjenim v tla. Mama je zašepetala:
— Ne govori, odkar je hiša pogorela.
Anna je sedla poleg njega, Marley pa je prišla in legla k njegovim nogam. Fant se je malo zdrznil, pogledal dol. Dolgo, previdno, je iztegnil roko in se dotaknil njene glave. In v tistem trenutku je ona prvič po mesecih nehala trepetati.
Od tistega dne je fant prihajal vsak dan. Sedel je z njo na tleh, molčal. Včasih jo je le božal, včasih je zaspal, naslonjen nanjo. Po nekaj tednih je prvič rekel:
— Ona se ne boji.
Anna se je pretvarjala, da ni slišala. Samo nasmehnila se je.
Tako se je začelo novo življenje za Marley. Iz klinike so jo preselili v otroški center — tja, kjer so delali z otroki po travmah. Ležala je zraven, poslušala, čakala. Otroci so včasih samo gledali njene brazgotine in rekli: »Tudi ona je gorela.« In v tem priznanju so našli dovoljenje za svojo bolečino.
Zdaj je Marley hodila po belih hodnikih z rdečo ovratnico in tablico »Terapevt«. Ko je vstopila v sobo, so se otroci smejali — tako, kot se že dolgo niso. Ni vedela, kaj so nazivi ali vloge. Samo živela je. In vsak njen dih je govoril: »Ostala sem. In ti boš tudi.«
Nekega dne je v center prišel moški. V rokah je držal staro fotografijo: hišo, ogenj, dim.
— Jaz sem bil tisti, ki sem jo takrat rešil, — je rekel Anni. — Mislil sem, da ne bo preživela. Vesel sem, da sem se motil.
Anna je prikimala. Marley je dvignila glavo, pristopila in se dotaknila njegove dlani. Nasmehnil se je, stisnil prste — in zajokal.
V kotu sobe pa je fant, tisti isti, tiho zašepetal:
— Vidite? Spet je nekoga rešila.
